Od avtorja: Članek je bil napisan za znanstveno in praktično revijo "Positum Ukrajina", št. 6, 2015. Članek povzema in analizira ideje psihološka veda o fenomenu strahu in njegovih derivatih. Na podlagi izkušenj pri delu s strankami so podana priporočila, kako obvladovati strah, tesnobo in napetost. Članek je lahko koristen za samopomoč in delo s strankami "Če se nikogar ne bojiš, potem si najstrašnejši!" (Humor) V procesu psihološke prakse stranke pogosto prihajajo k meni s pritožbami zaradi strahu in tesnobe. Ta članek je poskus deliti, po mojem mnenju, pomembne točke pri delu s temo strahu. Glavna želja »boječih« strank je, da se znebijo strahu. Za začetek predlagam, da raziščete strah in se šele nato odločite, kaj storiti z njim, tesnobo, paniko, zaskrbljenostjo, nočno moro, fobijo itd. – to so čustvena stanja, ki temeljijo na strahu. Sam strah je osnovno človeško čustvo. To pomeni, da je strah, ki ni seštevek drugih čustev, lahko njihov sestavni del. Takšna metaforična primerjava po mojem mnenju uspešno dokazuje, da je treba sprejeti svoje osnovno čustvo. Kot psihični pojav je strah tako naraven kot zunanji pojavi – dež, veter, megla ali nevihta. In z vidika naše notranje narave je želja po odpravi strahu tako absurdna kot želja po odpravi neprijetnih vremenskih razmer (4) je strah definiral kot čustveno stanje z osrednjim motivom zaščite pred nevarnostjo in stereotipnostjo. spremljajoče manifestacije s strani telesa (5) .Strah temelji na nagonu samoohranitve in ima zaščitniško naravo. Zaenkrat znanstveniki nimajo soglasja o tem, ali sta »strah« in »tesnoba« sama po sebi različna pojma ali pa govorimo o enem čustvu, ki pa je izraženo v različnih stopnjah. Vendar pa mnogi avtorji menijo, da je razlika med anksioznostjo in strahom preprosta: strah je reakcija na specifično obstoječo grožnjo; anksioznost je stanje neprijetne slutnje brez očitnega razloga je to razliko precej težko ugotoviti (1). M. Litvak na primer meni, da je tesnoba čustvo, ki izhaja iz splošne ocene situacije kot neugodne. Če vira tesnobe ni mogoče odpraviti, se tesnoba spremeni v strah. In K. Izard meni, da je primarno in neodvisno čustvo strah. In tesnoba je kombinacija več čustev: strah + žalost + sram + krivda (8) »Strah v majhnih odmerkih stimulira, v velikih odmerkih paralizira.« (I. Shevelev) Yu. Shcherbatykh razlikuje tudi koncepta strahu in tesnobe (glej tabelo 1). Spielberger, anksioznost lahko nastopa kot osebnostna lastnost, ki je določena s tipom živčnega sistema, temperamentom, značajem, vzgojo in pridobljenimi strategijami odzivanja na zunanje dejavnike, ali pa je človekova reakcija na ogrožajočo situacijo (6). Kaj je predmet grožnje?" je eno od vprašanj v zvezi z razumevanjem tesnobe. Nevarnost praviloma ogroža celovitost živega organizma, nato pa objekt postane celovitost »jaza« in potrebe osebne ravni (1). "Edina razlika med strahom in avanturo je, kako pogosto dihaš." (Humor) Tesnoba za razliko od strahu ne more biti vedno negativno zaznano čustvo, saj je možna tudi njena manifestacija v obliki vznemirljivega pričakovanja, veselega vznemirjenja in navdiha. I. Kirillov meni, da sta tesnoba in navdih manifestacija odvečne energije, pridobljene kot posledica stresa. V kaj se bo ta energija spremenila, je odvisno od tega, ali ima človek oziroma njegovo telo že pripravljen načrt delovanja. Če obstaja, potem oseba deluje z navdihom, tudi če je situacija zelo neprijetna. A, ne veste, kaj storiti s svojim vzburjenjem, ali poskušate zatreti svoje naravne impulze. Človek se tudi v najbolj prijetni situaciji počuti tesnobno (3). "ČeNe bojiš se teme, kar pomeni, da imaš slabo domišljijo.« (Humor) N. Pezeshkian ugotavlja, da so vzhodni filozofi razlikovali tri vrste strahov, ki so jih imenovali primarni strahovi: strah pred preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo (5). Internetni viri to dejstvo potrjujejo in pravijo, da je 70 % naših strahov povezanih s prihodnjimi dogodki, 25 % s preteklimi dogodki in le 5 % s sedanjimi (10) »Če se ne želite ničesar bati, ne pozabite, da lahko bojte se čisto vsega.” (Seneka mlajši) V skladu s štirimi kvalitetami življenja in štirimi oblikami predelave konfliktov je N. Pezeshkian identificiral 4 glavne oblike strahov in depresije, ki lahko vodijo v štiri mehanizme bega (v bolezen, v službo, v osamljenost in v domišljijo) (glej sliko 1). (5) sl. 1 Štiri osnovne oblike anksioznosti in depresije H. Köhler ugotavlja, da postane strah patološki, če oseba ne opazi njegovega pomena in motivacijske narave. Strah se pojavi vsakič, ko se znajdemo v situaciji, na katero vsaj zaenkrat ne moremo vplivati. Pogumen človek se od prestrašenega razlikuje po tem, da mu uspe integrirati in transformirati svoj strah. Vsak razvoj, vsak korak k zrelosti je povezan s strahom. (4) "Pogum ni toliko odsotnost strahu kot zmaga nad strahom." (N.A. Berdjajev) S tehniko pozitivne reinterpretacije pri delu s strankami in ob upoštevanju izkušenj kolegov sem sestavil seznam pozitivnih funkcij strahu. Strah je: Sposobnost zaščite samega sebe Sposobnost biti previden Sposobnost posvečanja pozornosti sebi Sposobnost zapravljanja energije brez določenega cilja Sposobnost biti šibek Sredstvo za iskrenost Sposobnost postaviti svoje interese na prvo mesto Sposobnost skrbeti drugih Sposobnost pozornosti na svoje zdravje Sposobnost analiziranja, raziskovanja, pozornosti Sposobnost iskanja vira Sposobnost izdelave načrta delovanja In drugi … »Obstaja stara vzhodnjaška prispodoba o puščavskem demonu. Če popotnik dlje časa hodi po cesti, se lahko pred njim pojavi majhen vrtinec, v središču katerega bo viden majhen hudič. Takoj, ko bo popotnik pozoren nanj, bo hudič rasel, se napihoval, napihoval, dokler se ne bo spremenil v ogromnega zlobnega demona do neba, ki bo dvignil nogo nad popotnika, da bi ga potem zdrobil , popotniku ostane le še odrešitev. Moral bi narediti prezirljiv obraz in začeti spuščati pogled - in demon se bo takoj začel zmanjševati in ostal pod vidnim poljem. In ko se spet spremeni v malega hudiča pred vašimi nogami, ga lahko varno zdrobite, ne da bi se bali celo na videz brezizhodne situacije, lahko jo obrnete sebi v prid sovražnika, ki se približuje, in ga zgrabi, preden bo prodrl vate in se te polastil. Na primer, bodoča mamica se boji bolečine, o kateri so ji govorile druge ženske že dolgo pred porodom. Zaradi tega je zaskrbljena in se drži v napetosti. Zaradi napetosti in nezmožnosti sprostitve so prihajajoči popadki še bolj boleči. Zdaj bo ženska s strahom čakala na vsak naslednji popadek. Tako nastane zaporedje strah-napetost-bolečina, ki ga lahko zasledimo v številnih podobnih situacijah (2) Bolečina je po mojem mnenju lahko ne le fizična, ampak tudi psihična, če na primer ponos, ponos, ugled, itd. so poškodovani. Če je bila bolečina preveč intenzivna, bo možnost njene ponovitve povzročila strah. Tako nastane začaran krog (slika 2) Slika 2 Začaran krog: STRAH-NAPETOST-BOLEČINA Človeka učijo strahu že v najzgodnejšem obdobju njegovega razvoja. S stresnimi hormoni se materina tesnoba prenaša na otroka, ko je še v maternici. Sledi resnično boleč in strašljiv proces poroda. In treba je opozoriti, da če porodnica ni pripravljena na ta proces, se otrok, ki ni nič manj boleč in prestrašen kot mati, prestraši. Začenši od rojstvastarši začnejo otroka učiti strahu. To se zgodi tako zavestno kot posredno. Otrok se bo bal istih stvari, kot se jih bojijo njegovi starši. "Če ne boste dober zgled, bodite grozno opozorilo." (Humor) Prva faza stresa je anksioznost, ki se začne z mobilizacijo telesnih virov. Pojavi se napetost. Narava predvideva dve reakciji telesa na grožnjo: udariti (upreti se) ali pobegniti (pobegniti). Obstaja še ena reakcija, katere nastanek dolgujemo družbi - to je zamrznitev. Zelo pogosto v otroštvu potlačimo odpor in otroka učimo vzdržljivosti. Med procesom bledenja se opazi zunanja umirjenost, vendar občutki ne izginejo v notranjo napetost. Dolgotrajna napetost povzroča bolečino. Intelekt se izklopi, nato pa človeka prevzamejo občutki. Ponovni pojav bolečine je zastrašujoč. Krog se sklene. Od svojih anksioznih klientov pogosto slišim, da se bolj bojijo samega napada tesnobe kot tega, kar naj bi se jim lahko zgodilo. Strah pred svojim strahom se pojavi. Da bi prekinili ta začarani krog, je potrebno delati s tremi njegovimi komponentami: 1. Delo s strahom »Kdor je sit strahu, ni lačen vtisov«. (Stanislav Jerzy Lec) Najprej je treba osebo prenesti iz stanja »strahu« v stanje »raziskovalca« svojega strahu (glej sliko 3). Uporabite lahko tudi tehnike za delo s strahovi iz drugih psihoterapevtskih metod (dialog s strahom, skulptura strahu, risanje, avtotrening itd.) 1. Delo z napetostjo »Šala je sproščanje napetosti, saj je sprostitev.” (Aristotel) ​​Ko govorimo o napetosti, mislimo predvsem na mišično napetost. Skeletne mišice je mogoče naučiti, da se napnejo in sprostijo z uporabo samokontrole. Napetosti v notranjih organih se ne da poljubno sprostiti. Tesnoba in strah sta nezdružljiva s sprostitvijo. Če se naučite sprostiti, lahko uspešno lajšate napade tesnobe. Toda da bi razumeli, kaj je sprostitev, morate zavestno občutiti napetost. Tehnika sproščanja z menjavanjem napetosti in sproščanja (po Jacobsonu) zahteva dolgotrajno vadbo.G. Dick-Read verjame, da se je zelo pomembno naučiti sprostiti obraz. Obraz je najslabši za sprostitev. Obstaja približno šestdeset obraznih mišic, ki lahko občutijo napetost. In čeprav oseba s sproščenim obrazom ni videti najbolje, je bilo opaženo, da če se naučite sprostiti obraz, zlahka odpravite napetost v drugih delih telesa (2) Med procesom sproščanja lahko domišljija vračanje misli k izkušnjam. Ni vam treba poskušati ustaviti misli, saj je to zelo aktivna vaja. Ne smemo pozabiti, da je treba misli osredotočiti le na sprostitev mišic in potem ne bo več prostora za druga čustva. Ko se mišice sprostijo, se misli umirijo, dokler popolnoma ne izzvenijo. 2. Delo z duševno bolečino "Bolečina, ki jo pričakujete, se vedno zdi močnejša od nepričakovane." (V. Bruskov) Če lahko delo s strahom in napetostjo uvrščamo med delo s simptomom, potem se lahko delo z duševno bolečino nanaša tako na simptomatsko kot na osnovno raven psihoterapevtskega dela. Veliko mojih strank je tudi pacientov zdravnikov in jemlje zdravila. Vendar so jih napotili k meni, ker tablete niso pomagale oziroma so imele kratkotrajen učinek. V tem primeru psihoterapija deluje z vzrokom strahov. To je lahko posledica nekaterih travmatičnih dogodkov v življenju (izgube, izdaja, službene situacije itd.) ali situacije v otroštvu (fizična zloraba, nadzor, zatiranje itd.). Treba je raziskati dogodke v življenju, ki so povezani z duševno bolečino, in jih prebroditi, odpustiti ljudem, ki so povzročili bolečino, in opustiti svoje zamere. Že sama tema strahu je fascinantna in strašljiva. Oseba v strahu je kot oseba, ki se nenadoma znajde v temi in ne more=875