Od avtorja: Ta del je namenjen specialistom psihologom in psihoterapevtom v ustanovah za paliativno oskrbo, hospicih, domovih za ostarele (in bolnišnicah), ki nudijo pomoč neozdravljivo bolnim in umirajočim, da bi olajšali razumevanje njihove naloge v najtežjih situacijah z etičnega in moralnega vidika Sekcija metodoloških priporočil »O nekaterih delikatnih vidikih supervizijskega dela v paliativni oskrbi ali interdisciplinarni pogled na problem supervizije«. 2008 Minsk. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je »psihoterapija smrti« ena najbolj delikatnih in kompleksnih tem v paliativni oskrbi. Kompleksni predvsem zaradi svoje globine, dimenzionalnosti (inkluzivnosti) in določene ezoteričnosti. Psihoterapija smrti je »mojstrski tečaj psihoterapije«. Kljub temu, da je na področju paliativne oskrbe smrt skoraj sestavni del delovnega procesa, pa je vsako dejstvo smrti bolnika vedno zelo tragičen dogodek za celotno osebje paliativne ustanove in predvsem vse, njegova psihološka služba. Vsako dejstvo človeške smrti pusti svoj pečat v vsaki paliativni ustanovi, tako vidni kot nevidni. Po teh »sledeh« izkušeni supervizor ugotavlja strokovnost osebja zavoda in njegovih psiholoških služb ter raven psihoterapevtskega dela zavoda za paliativno oskrbo. Ko se delo »s smrtjo« izvaja kompetentno, zavod za paliativno oskrbo ne ustvarja občutka »ubožnice« ali »hiše smrti«, kot so ustaljeni družbeni stereotipi. Namesto tega se v zavodu za paliativno oskrbo vedno čuti prisotnost »svetlobe« (duhovnosti) in nekakšnega skoraj domačega udobja in topline, brez pridiha tistega neprijetnega in uradnega vzdušja teže in pogubljenosti. To dosežemo s skrbnim in usklajenim delovanjem osebja celotnega zavoda, vendar ton in smer dela na ustvarjanju te domače kulture in vzdušja določa vodja zavoda, pri čemer kot glavno orodje uporablja psihološko službo. Glavna stvar, na katero mora biti pri tem pozoren vodja katere koli ustanove za paliativno oskrbo, je izogibanje formalizaciji odnosov in pretiranemu administriranju. Ravno nasprotno, vodja se mora po svojih najboljših močeh truditi, da bi v zavodu pripomogla k ustvarjanju ozračja zaupanja. Prav zaupanje je osnova za oblikovanje koherentnega in kohezivnega »paliativnega tima«, ki lahko deluje kot nekakšen notranji »center stabilnosti« ali »otok« psihološkega in čustvenega ravnovesja. Prav ta center »ravnovesja in stabilnosti« v veliki meri določa potreben čustveni ritem pri delu zavoda in okoli njega (centra) se gradijo številne oblike sekundarnih odnosov v timu, kot npr. oblikujejo se tudi njihove lastne kulturne in duhovne tradicije. S tem pristopom je najbolj sorazmerna porazdelitev vseh psihoemocionalnih obremenitev v timu in, kar je še posebej pomembno, odgovornost, na drugi strani pa notranji viri tima in »avtokompenzatorni mehanizmi« (mehanizmi za kompenzacijo spontano nastali problemi) so vključeni v delo. Prav zaradi tega je »paliativni tim« tradicionalno najučinkovitejša oblika dela na področju paliativne oskrbe. Posebej je treba poudariti, da je oblikovanje koherentnih paliativnih timov lažje v nedržavnih in poldržavnih zavodih za paliativno oskrbo, ki imajo v primerjavi z državnimi ustanovami nekoliko večjo transformacijsko sposobnost in stopnjo notranje svobode. Ko govorimo o nadzoru vidikov tanatologije, mora vsak specialist paliativne oskrbe vedeti, kaj v eksistencialnem smislu povzroča največje trpljenje vsakemu človeku, ki čuti bližajočo se smrt. Nenavadno, vendar v svojem bistvu ni toliko strah pred »izgubo življenja« kot ... ... t.i. »oznanjena (Gospodova) sodba« in »sodba« niti nista toliko inv religiozno-metaforičnem pogledu tako kot »sodba človeka samega nad samim seboj«, kot sodba človeške vesti. Zato je za zmanjšanje tega nezavednega strahu (kot neke vrste odnosa) potrebno... ...očistiti vest. »Očiščenje« v smislu osvoboditve vsega »tovora« eksistencialnih (»smiselno-bivajočih«) problemov, ki so človeka dolga leta mučili in obremenjevali, ne da bi našli izhod. Prav to je globoki eksistencialni pomen umirajoče ponižnosti in kesanja. To bi moral vedeti vsak psiholog in psihoterapevt, ki se ukvarja z eksistencialnim trpljenjem bolnikov. Ena najpogostejših napak začetnikov paliativnih psihologov je nezmožnost razumevanja resničnih vzrokov trpljenja bolne osebe (eksistencialnih) in posledično nezmožnost, da bi človeku pomagali osvoboditi se težav, ki ga bremenijo. "Obremenitev" v tem primeru lahko razumemo skoraj dobesedno, saj je ravno to "obremenitev", ki ne izpusti človekove zavesti in mu ne dovoli najti stanja miru in spokojnosti. Poleg tega v številnih primerih mladi in neizkušeni psihologi (psihoterapevti) poslabšajo eksistencialno trpljenje svojih odhajajočih pacientov s tem, da jim poskušajo vliti nekakšno abstraktno ali »iluzorno upanje« (na »čudež«), namesto da bi jih vodili in vodi terminalnega pacienta, da najde lastnosti ponižnosti pred neizogibno smrtjo. V praksi tanatologije je danes pet glavnih stopenj, skozi katere gre zavest umirajočega: 1. - zanikanje lastne smrti, 2. - jeza pred neizogibnostjo smrti, 3. - poskusi flirtanja (trgovina) s smrtjo. 4. - depresija (zaradi nevzdržnosti in neizprosnosti smrti). 5. - ponižnost in... ... skrb. V tem nizu ni nič nerazumljivega ali nerazložljivega, prej nasprotno, vse je več kot jasno in razumljivo, tako z racionalnega kot iracionalnega vidika. Zato eno glavnih tanatoloških pravil pravi: smrti ni treba poskušati prevarati ali prelisičiti, še manj pa iskati »čudeža« pred smrtjo. Pred smrtjo morate iskati ponižnost (z mirom (v duši), tj. enotnost z vsem svetom). Mir v duši je ravno tisto, kar bi moralo biti pred smrtjo (sama »lahka smrt«). In to vsebuje veliki pomen in zakrament »odhoda« oziroma »prehoda« (v drugi svet). V zvezi s tem je smiselno razmisliti o vidikih evtanazije - kot »lahke smrti«. V zvezi s tem lahko vsi zagovorniki evtanazije z vidika nadzora rečemo le eno: z razvojem sistema paliativne oskrbe se potreba po evtanaziji bistveno zmanjša, in obratno, če sistem paliativne oskrbe ni razvit, potem število samomorov in zahtev po evtanaziji kot »lahki smrti« narašča v premem sorazmerju. Ko govorimo o konceptu »lahke smrti«, lahko tudi rečemo, da je z eksistencialnega vidika kakovost človekove smrti določena (in bi morala biti določena) s kakovostjo njegovega življenja in obratno. Drugega principa preprosto ni, čeprav se lahko pojavijo tudi izjeme, vendar le kot izjeme in nič več. Po mnenju številnih psihoterapevtov v ustanovah za paliativno oskrbo je najpomembnejše, kar specialist psiholog (psihoterapevt) lahko in mora narediti za umirajočega človeka... ... pomagati odhajajočemu na najgloblji notranji (institucionalni) ravni. dovoli si umreti. Še posebej pomembno je, da mora biti to dovoljenje dano z ljubeznijo (in v ljubezni). Ravno v tem bi morala biti veščina specialista - v tem, da vodi zavest umirajočega do ... ... razrešitve vseh njegovih notranjih konfliktov in nasprotij, do notranjega miru, ljubezni in svetlobe ... In ta naloga na zadnji, »zaključni« stopnji, kot štafetno palico iz rok specialista psihoterapevta skrbno preide v roke spovednika. Tu je nevidno stičišče psihoterapije in duhovne sfere in zato je »duhovnost najboljša psihoterapija smrti«. Znani psihoterapevtki onkološkega hospica iz