Če imate občutek krivde, ne glede na to, iz katerega razloga, hitreje kot ga boste prebrodili in se osvobodili, bolje bo za vas, vaše počutje in zdravje ter za vašo interakcijo z okoljem. Krivda je socialni občutek, ki ga povzroči neko napačno dejanje ali dejanje, in če se človek z njim poistoveti, lahko občuti bolečino, nelagodje, v svoje življenje pritegne »nevrotične« odnose, različne bolezni, travmatične situacije, postane pa tudi žrtev okoliščine. Notranje se oseba začne počutiti nelagodno in se vesti neprimerno in neskladno s situacijo. Lahko se razvijejo različni kompleksi, izbruhi nezavedne agresije, omejevanje lastnih potreb in želja, saj lahko sledi strah pred kaznijo in posledično možen umik v depresivno stanje, samobičavanje, samoobtoževanje ipd., s čimer se omejuje človek življenjsko ozemlje. Tako občutek krivde spremljajo sram, strah pred obsojanjem, obtoževanjem in samoobtoževanjem, pomilovanje predvsem do drugih kot do samega sebe, delujejo uničujoče na celotno telo kot strup, kar negativno vpliva na odnose kot celoto. Od kod vaša krivda, s kom in s čim je povezana? Podrobneje opišite situacijo ali okoliščino, kjer ste jo sami občutili in izkusili. In zdaj, ko berete naslednje vrstice, lahko sami ugotovite, na katero možnost se nanaša in kaj je treba storiti, da se ga znebite?! Seveda pa je treba ločiti zdrave občutke krivde od strupenih. Kaj mislim? Zdrav občutek krivde je, ko sem drugemu dejansko povzročil moralno ali fizično škodo. Omenimo to prvo možnost. Moralna škoda, če ste namerno ali nehote užalili osebo, ponižali njeno človeško dostojanstvo v nesramnih izrazih in postali osebni. Najpogosteje se to zgodi med konflikti in njihovim stopnjevanjem (intenziviranjem), ko oseba ne more zadržati svojih čustev in se začne zlomiti, izgubljati živce in s tem škoditi ne samo sebi, ampak tudi partnerju. Pravilna odločitev bi bila, da bi to osebo prosili za odpuščanje in prevzeli svoj del odgovornosti za sodelovanje v tem incidentu. Če ste povzročili telesno škodo ali škodo na lastnini osebe, jo po opravičilu denarno nadomestite ali nadomestite na drug način, ki vam je na voljo, ob splošnem dogovoru obeh strani. Po tem ste osvobojeni krivde in se počutite notranje svobodni, občutite udobje in naval vitalnosti. Druga možnost je, da se lahko oseba počuti krivo, ko je krivda vcepljena. Pogosto se pojavi v otroštvu, kot vzgojni ukrep kaznovanja - podrejanja. Če se otrok obnaša "pravilno", v skladu s svetovnim nazorom odraslega, ki temelji na njegovih nevrotičnih odnosih, potem si otrok zasluži spodbudo in "ljubezen" pomembne odrasle osebe, sicer bo kaznovan, zavrnjen, začeli bodo kriviti. ga osramotite in ga vzgajajte s tistimi odnosi, ki so jih odrasli sami »podedovali«. Obstaja tudi način prenosa vcepljene krivde na otroka ali najstnika, ko se odrasel človek ne more spopasti z močnimi čustvenimi izkušnjami in težavami ter ne prevzame odgovornosti za svoje čustveno stanje in vedenje, ki se z njim dogaja, in da bi se nekako razbremenil. , svojo napetost »izliva« na šibkejšega in nemočnejšega, kar je otrok. In potem se otrok počuti krivega, da je z njegovim staršem nekaj narobe in je on vzrok za to, ali pa je obremenjen s tako odgovornostjo, da se vloge pogosto zamenjajo (pride do obrata: starš pade v položaj otroka, otrok mora izpolnjevati vlogo "starša"), namesto da bi bil od starša deležen skrbi, podpore, ljubezni in pozornosti, ji sam začne dajati čim več, s čimer mu jemljejo otroštvo in starševsko skrb, ki jo v resnici potrebe. priPri tem je pomembno razlikovati med zdravim načinom vzgoje in nevrotičnim (več o tem v članku »Razvoj teorije osebnosti po E. Eriksonu«). Pogosta težava je vcepljanje krivde pri odraslih. Če v komunikaciji čutite krivdo, strah pred obsojanjem, sram, pritisk, pritisk, kjer nimate svobode izbire in ste prikrajšani za možnost, da rečete »ne«, potem ste enostavno na ta način manipulirani, da bi kontrolirali in te uporabijo za svoje sebične namene. Tretja možnost občutka krivde v sebi je potlačena jeza in neizražena zamera (v zameri je vedno jeza z bolečino). Potlačena jeza, na katero ne odreagiramo, ne preživimo, ne sprostimo, se preoblikuje v krivdo in deluje na človeka samega kot avtoagresija, človeka uniči od znotraj ali iz njega naredi žrtev. V nekaterih primerih projiciranje te agresije na ljubljene, kar je samo po sebi destruktivno za te odnose. Osvoboditi se je mogoče krivde le z zavedanjem le-te, z razlikovanjem, kateri možnosti pripada, z delom in osvobajanjem sebe. In da se to zgodi, poleg občutka krivde v sebi odkrijte še druge »negativne« občutke, če sploh obstajajo, se z njimi srečajte, živite z njimi in jih spustite iz sebe, da bi potem prešli na odpuščanje sebi in potem je z odpuščanjem drugim, da ne bi pritegnilo naše življenje podobno, saj se z odpuščanjem ločimo od njega. Ta pot ni lahka in hitra, a je resnična in bolje je, če te na tej poti spremlja poklicni psiholog, da po eni strani ne prevzameš tistega, kar ti ne pripada: da ločiš tisto, kar je tvoje od tujega; po drugi strani, če ste dejansko krivi, potem bi se lahko na konstruktiven način tega osvobodil in si odpustil; v tretjem primeru pa se boste na sebi in drugim okolju prijazen način naučili konstruktivno izražati in živeti svoja prej potlačena čustva. Najtežje je človeku, ki se ne spomni, od kod izvira krivda, kot da se je z njo rodil in je že postala del njegovega telesa. In potem je njegov notranji proces podoben linču, kjer se obtožuje, obtožuje in kaznuje, vse to pa se vrti v začaranem krogu. To je dobro opisano v dramskem trikotniku: žrtev, tiran in rešitelj, kjer žrtev pritegne k sebi tirana, nato pa se njuni vlogi zamenjata in tudi če se pojavi rešitelj, ne igra tako pomembne vloge, saj je ves ta mehanizem sproži žrtev. (Več podrobnosti v članku “Dramski trikotnik ali kako se ustvarijo nesrečna razmerja”). 1. V položaju žrtve. Človek se ima za krivega, graja, obtožuje, graja, se ima za nevrednega, se ne šteje za srečnega, zatira svoje življenjske vire in pozitivna čustva (natančneje, lahko se manifestirajo v njem, vendar ne kot resnično, ampak kot zunanja manifestacija "srečne" maske). In podobnih manifestacij je lahko toliko, kolikor je ljudi, in pri vsakem se to zgodi na svoj način, glavno je, da se človek, ki doživlja občutek krivde, v globini duše počuti nesrečnega, mu ne dovoli imeti pravico do zadovoljevanja lastnih potreb, nima pravice postati srečen. 2. V položaju tirana (krvnika) – pusti se kaznovati na kakršen koli način, z boleznijo, nesrečami (ureznine, rane, bolečine, nesreče itd.), samobičavanjem, trpljenjem, pomanjkanjem veselja, zatiranjem. , celo prikrajšati za življenje. 3. V položaju reševalca. V tem primeru se lahko obrnete na zdravnika, psihološko pomoč ali svojce. Samo tukaj je zanimiva točka: reševanje sebe, da bi kaj? Če za pomoč in podporo drugih analizirate okoliščine in situacijo, da ne bi znova padli vanjo, potem govorimo o zdravem izhodu iz položaja žrtve in osvoboditvi od občutkov krivde. In če zato, da si vzamemo čas, se spočijemo, naberemo moči in spet stopimo na iste grablje, potem govorimo o sekundarni koristi, vsekakor nevrotični, kjer je človek »zadovoljen s svojim.