I'm not a robot

CAPTCHA

Privacy - Terms

reCAPTCHA v4
Link



















Original text

Od avtorja: objavljeno na avtorjevem osebnem blogu: - Nekako sem nenadoma spoznal: želim biti občudovan. To sem si želel vse življenje. Celo potreboval sem ga. In bojim se te svoje želje, zdi se mi, da me slabi. Če bo kdo to spoznal, se mi bo posmehoval. M.b. Sem zato tako dolgo skrival to željo pred seboj? Sramujem se ga celo pred samim seboj. - si predstavljate, da se vam želja uresniči? Kaj vidiš? Z veseljem me pogledajo, nekaj vprašajo, odgovorim. Jaz sem super. Jaz sem duhovit. Svoboden sem. Počutim se veselo in toplo. Utihne, njegov obraz se spremeni. Ima grimaso in izraža ali gnus ali nekakšno bolečino. - Kaj se dogaja s tabo? - Ne vem, vse je nekako začelo bledeti, nekako se razbarvati, kot bi voda spirala barve……… Vse je zaman……… Hudo je. Hrepenenje……. Enostavno ne vem, kaj hočem....... Predstavljala sem si sebe na tem piedestalu, ja, vsi so v občudovanju, ja, to sem želela...... in dobila.... In kaj je naslednje?! - in kaj potem? - Sploh ne vem, to bo nekoč dolgočasno ... Ali jaz ali oni ... To ne more trajati ves čas! Če pa me bodo odgnali, me bo sram, in bom nesrečna, pa tudi če odidem sama ... kako bom odšla? Ne morem oditi, lahko ostaneš... - Ne morem ostati... To ne more trajati večno. Na koncu je nekako celo težko..... Nekakšna slepa ulica... Izda vzklik podoben renčanju... In vzklikne: - F...t! Sam bom moral zavrniti nadaljevanje banketa!.... - kako to misliš? - no, bom rekel: hvala, gospodje, spoštovanje, vse je bilo super, ampak moram iti .... Na njegovem obrazu vidim bodisi nasmeh ali nasmeh - in kako se počutite zdaj? - to je malo žalostno, ker me bodo najverjetneje takoj pozabili ... Našli bodo druge idole ... No, k hudiču! Iz nekega razloga se mi zdi, da zdaj lahko preživim... Čeprav je še vedno škoda, seveda... Bilo je tako kul! - Kam bi moral iti? naredi! veliko stvari za odrasle... Predlagam, da končam takoj, čeprav je še ostalo. Kaj je bilo to? Zdi se mi, verjamem: zgodilo se je nekaj pomembnega. A hkrati ne verjamem: ali je res mogoče kar tako, v pol ure, ločiti od sebe tisto, kar je že leta nevidno prisotno v tvojem življenju?! Poglejmo….