V različnih virih je bilo večkrat ugotovljeno, da se osebne lastnosti in lastnosti ljudi v zaporu spreminjajo. To še posebej velja za temeljne lastnosti, kot so pomenske in ciljne usmeritve, vrednote in prepričanja. Viktor Frankl je v svojih delih večkrat izpostavil, da je glavni in skoraj edini cilj zapornika preživetje, vse druge lastnosti pa se temu primerno spontano zgradijo. V tem ozadju se najprej razvije akutno travmatsko stresno stanje, ki se kasneje hitro spremeni v posttravmatsko stresno motnjo, saj se ob tem praviloma ne izvaja potrebna preventiva stresnih stanj Večina obsojenih do prestajanja zapora že trpi za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo (cPTSM), katere korenine so praviloma v otroštvu in mladostništvu, veliko obsojencev, zlasti za nasilne zločinov, nagnjeni k različnim oblikam psihopatije in narcizma. Prav tako ni preventive ali zdravljenja teh motenj. Posledično znatna skupina ljudi, ki se štejejo za "slabo primerne za prevzgojo" (približno 60%), razvije določen življenjski položaj, ki ga bomo zdaj na kratko opisali tako "kompleksnega" obsojenca do izpusta zakoreninjena navada, da upošteva ustaljeno rutino, in dejstvo, da se mu na splošno vsakodnevne težave rešujejo predvsem s hrano. Sama ideja, da je treba z delom zaslužiti denar za hrano in stanovanje ter skrbeti zase, je v tej paradigmi odsotna. Tudi v tej paradigmi ni veščin običajne civilne komunikacije. Nasprotno, vodilne so tiste veščine, ki jih je subjekt pridobil v zaporu. Najprej je to nagnjenost k prevladi nad drugimi in k različnim manipulacijam, predvsem verbalnega tipa. V vsakdanjem jeziku se to imenuje "ožičenje". Naj pojasnimo, da je ta paradigma vodilna tako na zavedni kot nezavedni ravni. Obenem lahko subjekt sam reče, da prepoznava nujnost in koristnost običajne delovne dejavnosti. To počne preprosto zato, da bi ustvaril videz prilagajanja in prikril svoje brezobzirne občutke, pa tudi zato, da bi pridobil kakršne koli koristi. in tisti okoli njih. Včasih je kombiniran s preprostim parazitskim položajem, vendar tudi v tem primeru prevladuje "piratski" pristop. V tej paradigmi drobne ugodnosti, ki jih bivši kaznjenec prejme ob izpustitvi, ne dojema kot predujem družbe za vstop v civilno življenje, temveč kot nekakšno trofejo, ki jo je sam odnesel iz sovražne (!) družbe obrambna psihološka pozicija »Bil sem nepravično obsojen, moja najboljša leta so mi bila vzeta, zdaj mi je družba DOLŽNA povrniti vse.« Ta položaj se oblikuje na podzavestni ravni; subjekt sam iskreno verjame vanj. In ravno zaradi dejstva, da je to stališče (natančneje celoten koncept) v sferi prepričanj in ne mentalnih prepričanj, ga ni mogoče preoblikovati z metodami kognitivno-vedenjske terapije. Z drugimi besedami, takšnega koncepta ni mogoče uničiti z nikakršnim verbalnim prepričevanjem. Prilagoditev subjektov zgoraj opisanega tipa je zapletena in se mora začeti v krajih odvzema prostosti, veliko pred njihovim odpustom. Delo na področju prilagajanja in resocializacije bi moralo vključevati tako poklicno usmerjanje kot psihološko delo. Samo poklicno usposabljanje v prostorih za prestajanje prostosti je trenutno na dobri ravni, da lahko obsojenci pridobijo višjo izobrazbo. Vendar pa obsojenci nimajo jasne predstave o tem, v kakšnem okolju se bodo znašli po izpustitvi in ​​začetku dela. Psihološke službe kolonij so usmerjene predvsem v ustvarjanje normalnega psihoemocionalnega okolja znotraj kolonij v.