Nedavna seja s stranko je vodila do razmišljanja, da se soodvisnost konča tam, kjer se pojavi sposobnost ločevanja lastnih občutkov in občutkov druge osebe. In ta proces se začne z zavedanjem: Kako se trenutno počutim ob tebi? Ali imam notranjo pravico do priznanja svojih čustev, ki so drugačna od drugega, in enako priznanje pravice, da jih imam pri drugi osebi? Ali se zlijem s kakšno oceno, mislijo, občutkom, ki se poraja v ljudeh okoli mene? Toda na fizični in čutni ravni je vse lahko nekoliko bolj zapleteno. Ena ženska je prišla na seanso z več epizodami iz svojega življenja, ki kažejo, da je zlitje njen glavni način interakcije - Ko je njen oče negativno ocenil njeno življenje v civilni poroki, je čutila sram in krivdo, ker si je dovolila živeti v zakonu. neformalni odnos. Čeprav je njen oče že vrsto let živel v civilni zakonski zvezi, je mati, ko je z družbo odšla na počitnice na nepriljubljen kraj, zelo negativno govorila o njeni izbiri počitniškega kraja. In dvomila je, ali bi res morala iti tja, čeprav se je tam počutila zelo dobro - Ko je njen fant rekel, da mu jed, ki jo je pripravila, ni všeč, se je strašno razjezila in to vzela kot kritiko, čeprav. povedal ji je o svojih preferencah in občutkih, ki se porajajo, ter o njeni osebni zgodovini, o kateri se med terapijo ve malo več kot v tej zgodbi, kažejo na to, da ima težave pri ločevanju »jaz« od »ne-jaz«. Introjekcija (zanašanje na stališča drugih) in zlitje sta njeni vodilni metodi stika, pravica do ločenosti pa nekoč ni bila podprta v njenem ožjem okolju. Z njo smo delali eksperimentalno, šla je v svoje telesne občutke, poskušala prepoznati in ločiti svoje občutke od občutkov in mnenj drugih, jaz sem jo reflektirala, če ji jih je bilo težko prepoznati. Iskala sva, poskušala, eksperimentirala, pogovarjala se je o tem, kako težko ji je bilo. Tukaj se počuti sama in v tem trenutku zaupa svojim občutkom. Sliši oceno drugega in jo takoj »pogoltne«. - »V meni se vse pomeša, kje sem jaz, kje je drugi, na neki točki sem popolnoma izgubljena.« In potem se dvigne na noge in vidim, kako »popuščajo«, začne jo nagibati telo na bližnjem stolu, pravi, da me zdaj slabo vidi, in razumem, da je izgubila svojo običajno oporo. Ve, kaj pomeni živeti po tujih pravilih, se ravnati po mnenjih drugih in je hkrati močno odvisna od ocen in mnenj drugih, še vedno pa ne ve, na kaj se lahko zanese pri sebi ( enake telesne občutke in občutke) kakšne so njene osebne vrednote, pravice, dojemanje in razumevanje sebe in ... izgubi svoje običajne opore, ne da bi zgradila nove. V tem trenutku ji dajem veliko opore, delim svoje izkušnje in pravim, da vem, kaj prestaja, in ta proces ne more biti hiter, zahteva čas, podporo, pozitivno refleksijo, kjer je bilo običajno slišati negativno, ko poskuša izraziti ločenost, s tem pa se morate tudi naučiti spopasti. Ko prideš iz soodvisnosti, se pojavi pravica do ločenosti in stabilnosti. Ni več potrebe po nastopanju kot žrtev ali obtoževalec, ni potrebe po protestih ali dokazovanju, mesto vsega tega je sprejemanje. Sprejemanje drugega, človeka, z njegovimi izkušnjami in vrednotami ter drugačnostjo, sprejemanje sebe s svojimi vrednotami, občutki in individualnostjo. Stik in izmenjava sta možna tam, kjer običajni »mi« nadomesti občutek »jaz sem«, med »jaz« in ne-jaz pa je mogoče potegniti mejo.« Avtorica članka: Raisa Kovalenko - psihologinja, gestalna terapevtka