Ali obstaja vreden način, da izrazite svojo jezo, odbijete predrzne ljudi in nesramneže ter zaščitite svoje meje pred nepovabljenimi vdori? Kako pokazati svojo razdraženost, jezo, bes in ne izgubiti samospoštovanja, se ne spustiti na raven napadalca, na koncu ne prestopiti meja zakona? Kako si lahko dovolite, da ste odkrito jezni in kljub temu ostanete spodobna oseba? Za izobražene, lepo vzgojene ljudi je to ena od resnih težav, ki jih želijo premagati v procesu psihoterapije. Tudi ob popolnem zavedanju veljavnosti (razlogov) in pomena (uporabnosti, vrednosti) kakršnih koli doživetih občutkov se človek s humanističnim pogledom na svet sooča z nezmožnostjo izražanja svojih agresivnih čustev na ustrezen način. Po eni strani sčasoma pride do razumevanja, da zadrževanje in zatiranje negativnih izkušenj vodi do tega, da se za to porabi ogromno energije. Še huje pa je, da naša psiha neizraženo agresijo preusmerja na lastno telo, kar skoraj vedno vodi v psihosomatske bolezni (visok krvni pritisk, glavoboli, slabi zobje, itd.), po drugi strani pa je absolutno le njeno popolno nasprotje nenadzorovano impulzivno praznjenje agresivnih afektov, ki bo, kot oseba domneva, spremljalo še večjo eskalacijo konflikta, vse do fizičnega nasilja ali vsaj povzročitev nepopravljive škode v odnosu z osebo, na katero je agresija usmerjena. Ta možnost je običajno videti kot preveč destruktivna, preveč nevarna za druge (»raztrgani bodo na koščke!«) in zato nesprejemljiva iz etičnih razlogov ali kot takšna, ki pomeni izgubo samospoštovanja. In zdaj pride trenutek, ko dostojen človek noče več živeti vkleščen med tema dvema skrajnima načinoma soočanja z lastnimi čustvi, pa tudi ne razume, kako se spoprijeti s svojo jezo in jezo drugače, saj druge varne možnosti ni. za izkazovanje svoje jeze v življenju preprosto ni bilo izkušenj. Tako je pogosto problem v pomanjkanju potrebnih specifičnih veščin in vedenjskih orodij, da bi na tak ali drugačen način: verbalno (verbalno, intonacija), fizično (mimika, geste). , drža ipd.) in konkretna dejanja (nenasilna, kar je pomembno, narave) – da izrazite svoj odziv, svoja čustva in želje v situaciji, ko vam nekdo škoduje, krši vaše osebne »meje« in kot rezultat - pomanjkanje možnosti osebe, da spremeni to situacijo. Jeza - to je vir energije za spremembo in ne za izogibanje (če ste potrpežljivi, se bo vse popravilo) ali uničenje. Rada bi parafrazirala oglaševalski slogan: »Izogniti se jezi? Enostavno ne znaš kuhati z njim!« Kakšen je izhod iz te situacije? Eksistencialni pogled na svet ne pomeni, da obstajajo univerzalni specifični recepti, primerni za vsakogar. Pomembno je, da človek sam zavzame aktivno ustvarjalno stališče do problemov in izzivov, s katerimi se srečuje. Fantazirajte, eksperimentirajte, iščite, poslušajte sebe, glejte druge, poskušajte to ali ono, znova in znova, dokler ne postane jasno, katera metoda je prava za vas. Zavestno živeti svoje življenje je prava ustvarjalnost: prepoznavanje sebe, razumevanje in učenje izražanja njegovo v veliki meri protislovno bistvo v vsej svoji raznolikosti. Svet sprejema prave nas ... če se sprejemamo kot take In zdaj končno o Michelangelovi »metodi«. To lepo in pikantno zgodbo, privlačno zaradi posebne notranje svobode umetnika v izražanju svoje jeze, sem odkrila od likovne kritičarke Marie Santi, karizmatične, neverjetno eruditske in očarljivo neodvisne v izražanju lastnega pogleda na svet umetnosti (FB_LINK) Tako je mojster papeškega dvora Biagio da Cesena, ki je bil uradnik in preprosto neumna oseba, daleč od umetnosti, dovolil..