Zelo je lepa. Moški se dvigajo pred njo in se skušajo zdeti pametnejši in zanimivejši. Ampak ona ve za gubo na trebuhu in celulit na zadnjici ("če vstaneš Tako se vidi«), in zato pozornost moških vsakič povzroči začudenje in strah, da bodo razumeli, da v resnici ni lepa. Ima več visokošolskih izobrazb, prestižno službo in visoko plačo Njeno vodstvo jo ceni in o tem nenehno govori. A ji ni v veselje, ali se boji, da bodo nekega dne razumeli: sploh ni tako pametna in profesionalna, kot mislijo zasuti s komplimenti, ji posvečajo pozornost, a ona za delček sekunde uživa v tem, potem pa se spet ustraši: kaj pa, če vidijo, da je navadna, navadna in nevredna takšne pozornosti? zagotovo bodo razočarani in potem ne bo nič, ne komplimentov, ne občudovanja, ne razume: njeni prijatelji so tako pametni, vse "zvezde", no, kaj so našli v ona? Ve, da ni takšna. Ona je najbolj običajna in "nič posebnega" o sebi. Na desetine ljudi ji lahko pove, kako dobra je. Ne bo verjela. Lahko ji rečejo: "Poglej realnost, ti zmoreš eno, dve, tri. Imaš ogromno izkušenj v štirih, petih, šestih. Dosegla si sedem, osem, devet, petnajst, sto petindvajset!" Rekla bo: "Pa kaj, kaj je narobe s tem." Ne more uživati ​​v pozornosti, ne more uživati ​​v dosežkih. Pa kaj, če ji je včeraj dvajset ljudi reklo, da je lepa. Danes spet ni dovolj privlačna. Pa kaj ko je včeraj zagovarjala doktorat. Danes spet ni dovolj pametna. Ne dovolj. Vedno je "nezadostna". Lahko si boljši. Lepši, pametnejši, uspešnejši. A ne glede na to, kako si prizadeva, je to podobno sizifovskemu delu. Ne glede na to, kako visoko bo danes zavalila kamen, je jutri spet na dnu gore, spet »nezadostna«. Kaj naj stori, se sprašujete? Veste, ta članek ne bo dovolj uporaben, ne bo recepta. Ker ni recepta, kako v sebi odkriti tisti glas, ki vsemu reče: "Pa kaj to ni dovolj, v tem ni nič posebnega." Ni recepta, kako biti utrujen in žalosten, ker je nemogoče prepoznati karkoli iz svojih zmag, nemogoče se je česar koli veseliti in biti na nekaj ponosen. Ni recepta, da se razjezite in rečete: "Nočem izpolnjevati teh norih, nerealnih zahtev!" Ni recepta, kako se sprijazniti s tem, da je nekdo razočaran, vendar zaradi tega ne bom umrl, čeprav lahko boli. Nimam odgovora, kako začeti opažati in ceniti, kar je, kar se dosega, kar je bilo doseženo in doživeto. Kako prepoznati svoje omejitve, svojo navadnost, svoj sram in svojo šibkost. Kako začeti ljudem s strahom predstavljati svoje nepopolnosti. Se pravi, vem, da se vse to lahko zgodi v procesu psihoterapije, v procesu prepoznavanja in prepoznavanja samega sebe. Osebno ne poznam drugih načinov (kar ne pomeni, da ne obstajajo). In ta pot je dolga, boleča in draga. Toda na neki točki te poti se vam lahko zdi, da ste nepopolni, a »zadostni«. In celo pogledate se s toplino. In to je zelo ganljivo srečanje.