Od avtorja: na moji spletni strani V življenju vsakega od nas so bile in morda so žalitve. Zamere so lahko različne - majhne in velike, otroške in odrasle, tiste, ki smo jih že zdavnaj pozabili, smo jih znali odpustiti, in tiste, ki jih po našem mnenju nikoli ne moremo odpustiti, tj. nimajo zastaralnih rokov. Naše zamere... tako različne... in vedno NAŠE, vedno o NAS, o TEM, KAJ rabimo zamero - tako neprijeten boleč občutek? Zakaj z njo živimo dolga leta, se je spominjamo in morda celo namenoma poskušamo ne pozabiti? Toda preden se lotimo teh vprašanj, poglejmo, kako je nastala sama beseda »zamera«. Etimološko izhaja iz staroslovanskega »od-pogleda«, tj. ne videti, ograditi, ne opaziti, prikrajšati. In zato je zamera tesno povezana s vrednoto, kot je pravičnost. Pogosto smo užaljeni, ko se nam zdi, da nas obravnavajo nepravično ali žaljivo. In to nepravičnost lahko opazimo ne samo v odnosih med ljudmi, ampak tudi v odnosu človeka do svojega življenja in usode. Vsaka žalitev je kompleksen občutek, ki je hkrati usmerjen v dve nasprotni smeri: 1. Zunaj - in takrat se doživlja kot jeza do storilca.2. Znotraj sebe - doživlja se kot samopomilovanje, kot nekakšna notranja bolečina do samega sebe: Razlogi za nastanek zamere: Zamera, tako kot vsako drugo čustvo, je človeku dana z razlogom! To je zelo pomembno čustvo, ki nam daje vedeti, da: 1. Dotaknejo se nas določene boleče točke - »ključi zamer«, za katerimi stojijo naše vrednote2. imeli smo željo biti užaljeni, ker... Morda obstaja sekundarna korist od tega občutka. to je dobro razvito orodje ali način interakcije s svetom okoli nas. Vsaka oseba ima svoje boleče točke. Nastanejo v otroštvu in lahko človeka spremljajo vse življenje. Kaj bi lahko bilo? Da, karkoli: - nekdo je predebel, ali ima rahlo ukrivljene noge, ali je prevelik ali premajhen ... in potem lahko vsak komentar drugih, podoben "kako dobro izgledaš", velja za žaljivega - to je nizka samopodoba in potem vsaka ocena našega dela, razen izrečene pohvale v superlativu, ali bog ne daj storjene pripombe, ugotovljene napake, vse nas lahko zameri in prizadene. In čim bližje nam je človek , boljši ko je do nas, ve, da tesnejši ko je naš odnos, pogosteje prihaja do odkritih pogovorov, se poraja duhovna bližina z njim - bolje se zaveda naših »bolečih točk«. Zato smo močnejši in največkrat užaljeni zaradi nam dragih in bližnjih ljudi, ker... njihovi komentarji in dejanja zadenejo tarčo naše žalitve. Ali je dobro biti užaljen, ali je koristno biti tak? Številni otroci uspešno izkoriščajo dejstvo, da svoje užaljeno vedenje spretno izkazujejo drugim, s čimer odraslim – svojim dragim očetom in mamicam, starim staršem … vsiljujejo občutek krivde. In ti mali nadarjeni manipulatorji gredo proti svojemu cilju preko zamere, s takšnim obnašanjem dosegajo izpolnitev svojih želja! Nekateri ljudje se tako dobro naučijo manipulirati s svojimi "nabodenimi ustnicami", "bojkotom", tako bahavo brezbrižnostjo ali "solzami v očeh", da se tega vedenja naučijo in ga vedno uporabljajo, tj. postane stereotipno – in takrat se človek na marsikaj, kar se mu zgodi v življenju, odzove z žaljivkami, se navadi, da z žaljivkami doseže svoje. In to mu ne dovoljuje, da bi gojil duševno moč v sebi, da bi pogledal druge možnosti in sposobnosti, ki jih ima in ki so mu na voljo tega procesa drug z drugim:1. Sebe.2. Okoliški ljudje ali oseba (storilec kaznivega dejanja).3. Kontekst same situacije, v kateri se je zgodila žalitev V komunikaciji, v odnosih z drugimi, predvsem z najbližjimi, pogosto pozabljamo, da nas ljudje morda ne razumejo, si ne dopisujejo.!