Od avtorja: Primer iz prakse, zanimiv, iz “bolečih” tem našega življenja Zahteva stranke: “Ne najdem mesta zase , muči me skrb in tesnoba.” Do mene je pristopila deklica s prošnjo za odvzem tesnobe in skrbi. To stanje je opisala, kot da si fizično ne more najti mesta, v pogovoru si rezervira zadnje mesto in nasploh zelo malo prostora posveča lastnim izkušnjam. Veliko govori o sorodnikih in njihove težave, zelo barvito opisuje vse, kar se dogaja v družini. In šele na koncu malo omeni svoje stanje, skoraj mimogrede, mora zaupati svojemu notranjemu glasu, jaz pa poslušam ... Obžalujem. Želim jo vprašati, se pogovarjati, neverjetno me zanima: kako živi?!! Sproži se kontratransfer: namesto njej ji želim »dati prostor«, ji pustiti DA JE. Počasi jo pripeljem do lastnih občutkov in izkušenj. Tam je vedno težko ... Neverjetna mentaliteta in vzgoja pri nas: koliko lahko govorimo o drugih in kako malo o sebi. In tukaj je veliko žalosti ... Učijo nas, da sem "zadnja črka v abecedi." Kako drago je včasih to pravilo! Tukaj je, manifestacija soodvisnega vedenja: jaz sem na zadnjem mestu, če sploh obstaja to mesto zame v družini. In se nahaja predvsem kot funkcionalnost: hodeči kontejner, kamor vsi odvajajo negativnost in napetost. Posodo je prepovedano tipati, upirati, zboleti, se pritoževati ali iskati podporo. Z njim manipulirajo občutki krivde: "Kako lahko tako užališ očeta?!" Do samega »zabojnika« so družine zelo krute in neobčutljive, samo depreciacija in manipulacija. Na splošno se lahko zelo dolgo poglobite v družinsko zgodovino, razumete razloge in odnose ... Toda v svojem dihanju, v svojem glasu slišim tesnobo. Po mojem mnenju bo imelo pri tem problemu terapevtski učinek točno TO, o čemer bomo razpravljali. Prepričan sem, da je malo koristi razpravljati o posebnostih odnosov s sorodniki, družinskih razmerah ipd. Stranka »išče mesto« v življenju. To »mesto« mora izkusiti v terapiji. In gremo proti tej izkušnji. Pogovarjamo se o njej, njenih občutkih, potrebah, približamo se vprašanju meja... solze... solze zavedanja, razumevanja in... veselja. Radosti doživljanja stanja »sem«, »slišan sem«, »pomemben sem«. Solze veselja od srečanja s samim seboj, kot s starim prijateljem, je srečna, dobi sprostitev. In daje nam čudovito "darilo" za naše delo - podobo, ko človek posveča pozornost sebi. In normalna zdrava želja je užitek podaljševanja, uživanja v lastnem obstoju. Deklica postavlja vprašanje. Zanima jo, zakaj se ljudje smilijo brezdomnim živalim in zakaj čutijo močno naklonjenost. To sliko analiziramo. Gremo proti ozaveščanju ... In pojavi se preprost odgovor: "Kdo, če ne jaz?!" Kaj pa, če ga nihče ne hrani?! Kaj pa, če ... me nekega dne ne bo nihče nahranil in me pustil umreti od lakote?!« V pogojih nenehnega kršenja meja in manipulacije se človek povsem upravičeno boji: kaj če me ti ljudje ne »nahranijo«, ko to potrebujem? Konec koncev sem zaenkrat edini, ki "hrani"! In v zameno mi prepovejo občutiti lakoto in potrebo, nelagodje. Potem, da bi zaščitil svojo psiho, človek svoj strah prenese na zunanji objekt: mačke in pse. In se jim smili in skrbi. Toda res želite poskrbeti zase. Toda skrb za drugega je bolj "legalna" kot skrb zase. Oseba, ki ji je v družini dodeljena funkcija vsebnika, ni navajena skrbeti zase in za svoje zdravje. Družinski sistem tega ne podpira. Svojci še naprej opominjajo osebo, da je le posoda, funkcionalnost, »kaj si izmišljuješ? Nehaj delati neumnosti! Ja, vse tvoje bolezni so iz glave, zajebal si se" in podobno. Vrednost posameznika ni prepoznana. Razvrednoteno je vse: duševno in telesno zdravje, izkušnje, potrebe, občutki in želje. In predvsem - poskusi izstopa.