Od avtorja: Vabim vas, da obiščete mojo spletno stran Jezik ljubezni 1: besede spodbude Svojo ljubezen lahko izrazimo tako, da drug drugega podpiramo z besedami. Modrec Salomon je zapisal: »Smrt in življenje sta v oblasti jezika.« Marsikdo se niti ne zaveda, kakšna moč je v besedah. Psiholog William James je dejal, da je najgloblja človeška potreba potreba po tem, da nas cenijo. Zato vam bosta pohvala in hvaležnost vedno pomagali izraziti ljubezen. In bolje jih je izraziti s preprostimi, iskrenimi besedami. Na primer: "Kako vam ustreza ta obleka?", "Kako okusno! Preprosto imaš talent za kuhanje!”, “Kakšno dobro delo, pomil si posodo!”, “Zelo si mi pomagal, hvala.” Če žena in mož nenehno slišita takšne besede drug od drugega, se bo morda vreme v hiši spremenilo na bolje? Toda ne uporabljajte pohvale ali laskanja, da bi dosegli svoje! To ni ljubezen. Pohvalite osebo, da bo srečna. Pa vendar velja zakon: ko nas pohvalijo, smo hvaležni in najverjetneje bomo želeli izpolniti vsako prošnjo. Pohvala lahko doseže veliko več kot godrnjanje Z jezikovnega vidika ima lahko vsak jezik veliko narečij in prislovov. Podobno ima pet glavnih jezikov ljubezni svoja narečja. Skupna značilnost narečij jezika nagrajevanja je uporaba besed, s katerimi svojemu zakoncu pokažete, da ga cenite. Narečje jezika spodbude so spodbudne besede. "Spodbujati" pomeni "dati veselje, pogum." Včasih se počutimo negotove na enem ali drugem področju. Manjka nam poguma, kar nam pogosto preprečuje, da bi dosegli tisto, kar bi radi in česar smo sposobni. "Uspelo vam bo", "Ne dvomim vase", "Zelo dobro. Prepričan sem, da lahko. Kar mi je všeč pri tebi: če se nečesa lotiš, to vedno dokončaš. Vsekakor ti bom pomagal«, »Razumem te. To je pomembno tudi zame. S teboj sem. Kako ti lahko pomagam?« Če želimo govoriti o svoji ljubezni, moramo izbrati prijazne besede. Način, kako govorimo, je zelo pomemben. Isti stavek lahko zveni drugače. Včasih besede povedo eno, intonacija pa drugo. Način govora je izjemno pomemben. V starih časih je moder mož rekel: »Blaga beseda pomiri jezo.« Vaš zakonec je razdražen, se jezi, je oster. Če izberete ljubezen, ga ne boste ljubili nazaj. Če ste bili nepošteni, boste to priznali in se opravičili. Če si je preprosto napačno razlagal vaše vedenje, mu lahko to pojasnite. Poskušali ga boste razumeti in se pomiriti, svojega mnenja ne boste zagovarjali kot edinega pravilnega. To je zrela ljubezen – ljubezen, za katero si prizadevamo, če želimo rasti v zakonu. Ljubezen ne spremlja napak. Ljubezen si ne zapomni napak. Nihče od nas ni popoln. Ne delamo vedno prav. Zgodilo se je, da smo drug drugega žalili z besedami in dejanji. Preteklosti ne moremo izbrisati. Lahko le priznamo svojo krivdo. Lahko prosimo za odpuščanje in preprečimo, da bi se to zgodilo v prihodnosti. Odpuščanje je pot ljubezni. Ljubezen zahteva, ne zahteva. Če želimo medsebojno razumevanje, moramo poznati želje drug drugega. Če se hočemo ljubiti, moramo vedeti, kaj drugi želi. Je pa zelo pomembno, kako te želje izražamo. S prošnjo svojemu zakoncu potrdite njegovo vrednost, njegovo dostojanstvo. V bistvu kažete, da je sposoben narediti nekaj pomembnega in koristnega za vas. Ko pa zahtevaš, si tiran, ne ljubeča oseba. Ljubljenega ne spodbujate, ampak ga ponižujete. Zahteva pušča prostor za izbiro. Vaš spremljevalec se odloči, ali bo naredil, kar je bilo naročeno, ali ne. Navsezadnje je ljubezen vedno izbira! V nasprotnem primeru ne bi bilo smisla. Ne morete graditi na zahtevi po intimnosti! Ljubezni ni mogoče doseči z ukazi. Ljubljena oseba vas lahko uboga, vendar ne iz ljubezni. To bo strah, krivda, kateri koli občutki, ne pa tudi ljubezen. Tako vam prošnja omogoča izražanje ljubezni, ukaz pa ljubezen ubije. »Bi ta vikend očistil žleb?«, to je prošnja, »Poglej, v žlebu bodo rasla drevesa. Ali ga boš kdaj pospravil?« - to je že ukaz, to je ton prepotentne matere.».