V svoji praksi pogosto slišim za tak koncept kot "čustveni vampir". Ljudje, ki so komunicirali (v večini primerov več kot enkrat) s katerim koli od svojih znancev, sodelavcev, sorodnikov, opisujejo stanje, ki se pojavi po stiku s tako imenovanim "čustvenim vampirjem". Opustošenje, nemoč in depresija ostanejo kot sedimentni občutki po srečanju. Povezava z vampirizmom se ne pojavi brez razloga. čuti se kot močno zmanjšanje energije, utrujenost in želja po ležanju. "Kot da bi iz mene izsesalo vso mojo moč, čutim ... ali bolje rečeno, ničesar več ne čutim ..." - tako se opisuje ta občutek. In ker to zamenjujejo za magijo, se izogibajo nadaljnjim srečanjem in predvsem pogovorom. Po skrbnem premisleku o tem pojavu razumem proces na naslednji način: spomnite se ali opazujte, ali je v tej komunikaciji mesto za vas. Ali pa vas gledajo le kot poslušalca, brez pravice do umeščanja vaše energije, mnenja, odziva in vsega, kar se nehote pojavi v procesu pogovora. Se vaša naravna želja po sodelovanju v pogovoru dojema kot nekaj motečega, kar ovira pretok besedila, ki je namenjeno vam? Sogovornik ignorira vaš odgovor na to, kar je slišal, opazite rahlo (in včasih očitno) razdraženost ob kakršnih koli poskusih z vaše strani, da bi bili vsaj nekako prisotni v dialogu. Za nekaj časa (precej dolgo) postaneš nemi gledalec improviziranega prizora, ki se odvija pred teboj, kjer sogovornik nekomu, nekoč davno, »odigra« nekaj neizrečenega, neizrečenega, z vso ekspresijo kot bi radi tam in takrat. Veliko možnih (alternativnih) možnosti za rešitev določenih vprašanj, ki bi jih lahko rešili tam in takrat, z glasnim razmišljanjem v vaši prisotnosti, a brez vaše udeležbe. Tovrstne kozmične smeti sogovornikovega miselnega prostora moraš sortirati, zložiti in obdelati ti. Razumeš ga, sogovornika. To je opojen proces dialoga s seboj, le na glas. Dejstvo je, da ko govori, sliši sebe! To je ena od terapevtskih metod. Klient, ki glasno razmišlja, na primer: ali lahko vodi dialog z introjektirano starševsko figuro ali če obstaja »notranji konflikt« z odcepljenim delom sebe itd. Svoj lastni govor sliši oblikovan, urejen v urejene vrste in sistematiziran po nasprotujočih si straneh lastne osebnosti. Pričakovano, po preučitvi in ​​tehtanju, argumentiranju in utemeljitvi človek pride do nekega zaključka (vizije situacije). Počuti se bolje :)) Kaj pa se zgodi z osebo, ki "posluša"? Dejstvo je, da kot odgovor na to, kar slišimo in vidimo (če je to, o čemer govorimo, zanimivo in nam ni brezbrižno), psihična energija vedno nastaja, se generira in dviguje v naši psihi. Odziv v obliki čustva (biti vesel za sogovornika, sočustvovati, biti ogorčen itd.), V obliki misli, ideje, reakcije. Ni zaman, da beseda komunikacija izvira iz latinščine (communico) komunikacija (sporočilo med dvema, izmenjava) Ta energija nastane za izmenjavo! In za popoln stik (izmenjavo) bi bilo dobro najti izhod za to energijo, jo izraziti.... v obliki izjav, mimike, kretnje, pantomime, če želite (vsak je drugačen). Dobro bi bilo, da ta energija kroži med vama. Z zanimanjem vas povežemo drug z drugim in obogatimo vsakega na svoj način. Z izražanjem lastnih (misli, čustev) drugemu je v tebi prostor za besede in čustva drugega! In če v dialogu zate ni prostora, potem ta energija ostane v tebi. Zatakne se v obliki zraka, ki ga vleče v pljuča, da izrazi že oblikovano misel in celo spremlja čustva. Ko se začne premikati in ne najde izhoda, je prisiljen krožiti po telesu. Precej truda se porabi za zadrževanje nastalega odzivnega impulza. Moč, da jo obdržite, jemljete tudi iz vašega energetskega vira. Zdaj se bo morala vaša psiha nekako spopasti s to novo tvorbo. Razpustilo se bo in se usedlo:)).