Od avtorja: Navajeni smo besedne zveze "močni občutki", "preobremenjeni občutki", "nevihta občutkov". Kakšna moč je v "šibkih občutkih" Življenje ne miruje in nam postavlja vedno več novih zahtev. Sodobni svet nas nenehno sili v aktivne dejavnosti. Ni časa, da bi se ustavili, ustavili, nekaj začutili, občutili, dojeli ... Družba zahteva, da se ne opazite, ampak sledite splošno sprejetim smernicam. Pavza je luksuz, če živimo v pogojih preživetja. Vse bolj delujemo po principu »dražljaj-odziv«, pri katerem ostajajo le dejanja. In takrat si težko ustvarimo predstave o sebi, o svojih potrebah, izkušnjah, željah. Slabo razumemo, kaj nas privlači, vzbuja našo energijo in kaj povzroča zavrnitev, željo po odmiku. Dražljaj je mesto, kjer naša dejavnost naleti na ovire in omejitve iz zunanjega sveta. In ko se namera, neka želja ustavijo, začnemo na to reagirati, nekaj doživljati. Občutki, ki se porajajo, so dober vodnik o potrebah, kaj si želimo, kaj nam manjka v življenju. Pomembno je, da se naučite opaziti in prepoznati svoje občutke in občutke. OBČUTI so bolj povezani s telesom, “nekje mravljinči, tišči, napenja ...” ali - “hladno, grenko, prijetno, neprijetno ...” Pojav občutkov ne moremo nadzorovati, lahko pa jih opazimo in reagiramo. nekako na njih. OBČUTKI so ravno sposobnost zaznavanja občutkov, reakcija na pojave notranjega in zunanjega sveta ter odnos do njih. Pojav tega ali onega občutka signalizira nekatere naše potrebe. Občutki se pogosto izražajo s čustvi. ČUSTVA (afekte) delimo na 2 vrsti: 1) Patološka. Opazimo jih, ko se zdi, da se zlijemo s svojimi občutki. Lahko je neobrzdan strah, bes, strast, strupen sram. Tisti. občutek človeka popolnoma prevzame. Težko je govoriti o njem. Nakopičena energija se sprošča v obliki izbruhov jeze, histerije itd. 2) Zdravo. Pri izražanju zdravih čustev oseba ostane pod nadzorom. Obstaja možnost ozaveščanja izkušnje. Komponenta zavedanja vam omogoča, da svojega življenja ne spremenite v neprekinjeno reakcijo. Če oseba nenehno zadržuje čustva in občutke in jim ne dovoli, da bi se svobodno izrazili, potem se bodo najverjetneje na neki točki prebili z negativnimi posledicami za osebo samega in za ljudi okoli njega. Drugi način je prehod neizraženih občutkov v bolezen, psihosomatika. Pri tem igra pomembno vlogo govorjenje, zavedanje in doživljanje čustev. Pri tem pomaga psihoterapija. Druga skrajnost je hiter odziv na porajajoče se občutke, ko človek ne dovoli kopičenja energije. To se zgodi zaradi težav pri prenašanju napetosti. V tem primeru se energija ne porabi za zagotavljanje potrebnih potreb, ampak za nekaj drugega, lažjega, bolj dostopnega. Obstaja zamenjava, nadomestek. Če govorimo o akutnih kriznih situacijah (izguba ljubljene osebe, nenadna bolezen, nesreča, nasilje itd.), potem verjetno sledi pojav močnih občutkov, kot so strah, bolečina, groza, bes, jeza, obup. In obstajajo krizne situacije, ki trajajo dlje. Vojni in povojni časi, leta perestrojke, prisilna sprememba prebivališča itd. V takih obdobjih, v pogojih preživetja, človek največkrat pripisuje pomen le močnim občutkom. Zdi se, da ni več prostora za tihe ... "Vseeno mi je, če sem živ." V tem primeru bodo otroci prisiljeni odraščati v pogojih pomanjkanja manifestacije, zavedanja, odobravanja subtilnejših šibkih občutkov, kot so nežnost, intimnost, žalost, navdušenje, zadrega, napetost ... Ne da bi prejeli veščino ravnanja z ta čustva staršev, otroka in posledično odrasla oseba se ne nauči opaziti, razlikovati in razumeti njihove manifestacije v sebi ali v drugih ljudeh. In potem se bo njegova reakcija pojavila šele, ko se bodo pojavili močni občutki. Nevarnost tukaj je, da tudi v vsakdanjem normalnem življenju, ko zgrešimo šibke signale subtilnih občutkov,?