Dandanes je pogosto veliko mater samohranilk, ki vse svoje življenje in sebe posvetijo otroku, živijo z njim same, ne da bi si uredile osebno življenje. In zelo pogosto si takrat njihovi otroci ne morejo ustvariti lastne družine, odrasti, prevzeti odgovornosti in vse življenje ostati majhni otroci svojih mater. Nekoč sem se pogovarjal s šestintridesetletno žensko, ki se ni poročila samo zato, ker se je bala, da bi užalila svojo mamo: »Poročila sem se s svojim sinom«. Kdaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo, da sem se tako odločil? Morda, ko je bil star še nekaj dni ali nekaj mesecev, morda pa se je to zgodilo kasneje, ko smo se preselili živet v Tver. Razen njega takrat v Tverju nisem imel nikogar blizu. On je edini, ki me je podpiral. Vsako psihoterapevtsko seanso se s psihoterapevtom dotakneva zelo bolečih tem v mojem življenju, začnejo se globoki procesi in po tem imam veliko spoznanj. Že jeseni 2014 sem se nekako zavedla, da ni nikogar, ki bi ga lahko krivila za težave, s katerimi sem se srečevala v življenju. Ustvarim jih zase, nato pa jih sortiram. Za vse je potreben čas, čas se razteza v leta in ob spoznanju ti postane zelo žal za preteklimi leti. Tudi moje osebno življenje se je obrnilo tako samo zato, ker je bila to samo moja izbira. Imel sem veliko pritožb, pritožb in bolečine, ko me je moja ljubljena oseba izdala. Vstop v novo razmerje pomeni, da se boste spet soočili s celotnim šopkom bolečih občutkov. Zame je bilo zelo strašljivo. Da ponovno podoživim, kar sem doživel. Postavlja se vprašanje zaupanja, ali se lahko odprem in srečam nekoga na pol poti? Morda me bodo spet izdali. Zelo sem si želela najti partnerja, ki me ne bi nikoli izdal, zapustil ali užalil in bi me sprejel takšno, kot sem. In na nezavedni ravni sem imela takega partnerja - to je moj sin!!! Moj sin se je rodil, porod je bil težak, odpuščeni smo bili šele čez dva tedna, v porodnišnici se je prehladil in skoraj takoj sva so bili sprejeti v drugo bolnišnico. Boj za njegovo življenje v prvih štirih do petih mesecih mu je postavil prioritete in postavil sem ga na svoj piedestal. Postal je smisel mojega življenja. Moj sin je bil zame glavni moški. Vsi drugi moški mu sledijo. Po ločitvi od očeta je takoj zavzel mesto poleg mene kot moja edina bližnja oseba. Seveda so se moški srečali, prišlo je do odnosov. Toda mož, oseba, s katero bi šla skozi življenje po isti poti in si delila vse radosti in žalosti, se zame nikoli ni pojavila. Vsi odnosi so bili površinski. Zdaj razumem, da nisem potreboval drugih, moj ljubljeni sin je bil vedno z mano. Živela sem zanj, smisel življenja, osebo, ki sem ji dajala naklonjenost, ljubezen, skrb, za katero sem zaslužila denar. Prepričana sem bila, da bo vedno ob meni, šel skozi življenje, delila bova vse radosti in žalosti, skupaj bova šla skozi vse težave. Vedno je bil in bo tam. In da bi lahko začel svoje odraslo življenje, sem poskušal ne razmišljati o tem. Vse je bilo dobro in čudovito. Bilo mi je udobno in udobno živeti v nori ljubezni do otroka, ki hromi ne samo njeno življenje, ampak tudi življenje njenega otroka. Mnoge matere se popolnoma predajo svojim otrokom in jim posvetijo svoje življenje. Ali zna takšna mati v otroku videti osebnost z njegovimi željami, potrebami, zmožnostmi in potenciali? Da je njen otrok svobodna oseba? Da bo sčasoma zgradil svoje osebno življenje in jo zapustil? Njena naloga ni, da otroka uporablja za zadovoljevanje svojih potreb in neizpolnjenih želja. Da mu moramo pomagati sprostiti svoj potencial, postati posameznik in samozadosten človek. Pogosteje pa nama je težko ločiti svoje materinske želje od otrokovih. Psihološka zaščita, ki sem jo vzpostavila, me je obvladovala. Zdelo se mi je normalno, ko mati noro ljubi svojega otroka, mu posveti svoje življenje, se mu zdi smisel svojega življenja. Mislila sem, da ga imam vse življenjebo z menoj in me ne bo nikoli izdal, zapustil ali užalil. Postal sem starejši, začel sem razmišljati o tem, da sem se odrekel svojemu osebnemu življenju zaradi svojega otroka. Takšnega odnosa, ki sem ga imela s sinom, ne bi mogel prenesti samo en človek; nihče ne bi mogel biti tam. Moški mož je lahko le spremljevalec in gorivo te povezave. Vedno sem se odločila, da odidem, ko sem videla, da je on človek, ki se z mojim sinom ne obnaša tako, kot si jaz želim in si predstavljam. Čas je minil, otrok je zrasel, jaz imam že 45 let. Ima družino. Kaj pa jaz sem imela čudovito življenje z njim. Bila sva dobra prijatelja. Vedno mi je bil v oporo in oporo. To je bil smisel vsega mojega življenja. In vsi moji uspehi in dosežki so bili delno zanj. Imela sva vikende, ki sva jih preživela skupaj. Imela sva večere, ko sva se z njim pogovarjala iz srca, ko sva drug drugemu delila svoje težave in dosežke. Lahko sva ležala skupaj, se objemala, uživala v najini bližini in odnosu. Spomnim se, da se kot otrok z njim nikoli nisem igrala otroških iger. Vedno sem ga obravnaval kot odraslega. Ko smo se pred 18 leti z njim preselili v Tver, na moskovsko letališče, je nenadoma odrasel in zame ni bil več otrok. Dala sem mu svobodo, da se sam odloča, kaj bo počel, kam bo šel, kakšen poklic si bo izbral, sprejemala sem vse njegove »odrasle« odločitve. Zdaj je to grenko in težko razumeti. Žalostno je, da sem svojemu sinu nadela figuro partnerja, zelo težko je živel s takim bremenom. Ker ni imel prave mame, ki bi morala biti. In verjela je, da ga je vzgajala v ljubezni, pravzaprav ga je uporabljala za svoje osebne namene, kot zdravilo za svojo osamljenost, ki si ga je izbrala sama. In žalostna sem, da sem dolga leta živela v iluziji, ko sem krivila druge za svoje neuspešne poskuse urejanja osebnega življenja, pravzaprav sem bila edina kriva jaz in ko se je poročil, sem se znašla sama in brez sina in brez podpore in brez podpore.. Imel je drugo žensko s katero je preživel ves svoj čas. In ker med mamo in sinom ni bilo psihološko zdravega odnosa, je bil pojav druge ženske vzrok za številne najine konflikte, ki sem jih sprovociral. Še bolj žalostna zgodba je moj odnos z ljubljeno osebo. Svoj odnos s sinom sem prenesla nanj. Sin je bil dolga leta edini in glavni moški. Nisem mogel drugače. In svoj model obnašanja sem prenesla na svojega moškega. Takoj sem ga začela obravnavati kot svojega otroka. Moj sin je moj mož. mož - sin, ni razlike. Že od vsega začetka ob sebi nisem videl odraslega človeka, realizirane osebnosti, ampak malega človeka, ki ga je treba vzgajati, izobraževati in učiti. Odločila sem se o vsem: kako se bova sprostila, kam bova šla, kakšno pohištvo morava kupiti, kakšno hišo zgraditi, kako narediti popravila, na kakšen trening naj gre, kako pogosto naj menja srajce, izbrala sem oblačila zanj. , jaz sem se odločala, kakšna oblačila naj ima, pisalo, aktovko in tako dalje. Medtem ko sva živela skupaj, sem čutila, da se dogaja nekaj narobe, v razmerju s partnerjem ne bi smelo biti tako. A premaknila me je neka nedoumljiva sila, ki je bila močnejša od mene in nisem si mogel pomagati. Obstajal je vzorec obnašanja, ki se je razvil skozi leta, in jaz sem se obnašal v skladu s svojim vzorcem. Navzven je vse v redu, znotraj pa je konflikt. Preprosto nemogoče je bilo vzdržati tako močno materinsko skrb in ljubezen. Spomnim se svojih čustev do sina in našega odnosa z njim, enako sem čutila do svojega moškega, ko sem nenadoma ugotovila, kaj sem naredila, da sem se »poročila s sinom«, me je to spoznanje šokiralo. Ves čas sem mislila, da je razlog za moje nestabilne odnose in zakaj se niso obnesli, v mojem otroštvu, a izkazalo se je, da leži na površini v mojem odraslem življenju. Koliko mater se ne zaveda, kaj si delajo in njihovim otrokom. Kako pogosto danes srečamo moške, ki so že stari štirideset ali več, a so samski in živijo z njimi.